V krogih divjajo ledeni plameni,    
        trpeči razklani v skalnati steni,
        ko duše ujete v globini ledeni,
        prispeli iz raja v pekel na zemlji.

    Če potuješ do izvira, in prideš še do dna,
    kadar enkrat se začenja, enkrat se konča,
    glej globoko smo pod odrom, tu vlada večni mraz,
    tuki služijo v ledu, tudi je gospodar.

    Ko bežal sem pred strahovi enkrat od življenja,
    sam prehodu jamo, bila so to vrata pekla.
    Hodu sem med krogi po strmih zvitih stezah,
    med ogromnimi prizori, kjer trpljenje le odmeva.

    To so jame,...
    to so mesta,...
    to so reke...
    to so duše,...

    Na v leglu zlegla, je ledena pokrajina,
    u vetru, ki ga žanješ šestera vražja krila,
    zemeljska telesa, duša zmrznjen še v gobinah,
    stanovalci pekla v najugodnejših družinah.

        V krogih divjajo ledeni plameni,    
        trpeci razklani v skalnati steni,
        ko duše ujete v globini ledeni,
        prispeli iz raja v pekel na zemlji.

    Dolga je pot od vrat do dna pekla,
    vodi človeka že dolga stoletja.
    ku od vasi prideš do mesta,
    lahko porabiš dnar večera.

    Krogi ljudi, ljudstvo ki krožijo med nami,
    skriti obrazi trpljenja v globini,
    najhujše izdaje odmevajo v tišini,
    prodali duše, k bli so še živi.

    Najvišji angel, Bogu najbližji,
    uprl se s stiki s somišljeniki,
    vse Je zaprl, ko so bli ujeti,
    Lucifer je prvi v peklu s hudiči.

    Vrtijo se krogi med njimi ujeti,
    zlobne doline, vrhovi prekleti.
    Plameni ledeni u večni temi,     
    živimo ta pekel, ka ustvarjamo sebi.