Družbe deljene na kroge v krogih
    so zbrane v kolone u jamah globokih.
    Med njimi se pnejo visoki mostovi,
    oni so priča, grozljivi prizori.

    Sladka beseda, človeka prepriča,
    ko te veže, ko te biča.
    Vsaka izjava je lahko lažnjiva,
    tuki živijo v družbi hudiča.

        Zle so kotanje, zažrte v strmini,
        med njimi na poti globoki hodniki,
        slika v plamenih jeziki lažnjivi,
        delijo te kroge v ječah s hudiči.

    To so doline, ka vsi se ga žgejo,
    gorijo duhovi z drhtečim plamenom,
    večni mostovi nad skalnim grebenom
    naprej porušeni, plezam v steno.

    Vsak je tu prerok svoje rešitve,
    namesto odrešenja, prodira v ovcice,
    Vsak nosi masko, ki skaza mu lice,
    poteze razrite so gnile pa skrite.

    Vznožje doline strupenega vetra,
     skalne strmine ognjenega dežja,
     dom velikanov, rob jedra pekla,
     čudna so pota, življenje človeka.

        Zle so kotanje, zažrte v strmini,
         med njimi na poti globoki hodniki,
         slika v plamenih jeziki lažnjivi,
         delijo te kroge v ječah s hudiči.