Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišca v centru.
    
    Smrtne globine, rumenkasti hlapi,
    vonj mrhovine, morilski obrazi,
    plitvaste elite, vojaški junaki,
    dobri voditelj in slabi ukazi.

    Življenje ma ceno, odvisno od kubika,
    zdaj slučajno pošteno vsi mojstri poklica,
    pod plašc jih je vzela glasnica brez lica,
    na njih preizkuša deviška rezila.

        Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišca v centru.

    Drugemu eden je samemu sebi,
    pišemo zgodbo o božanski tragedji,
    bolj si globoko, le hujši so grehi,
    dolga je pot pekla na zemlji.

    Nastaviš en prst, na roko kr pozabi,
    ka tuki smo hujši od živali.
    Hrbet najbujši ob steno postaviš,
    sekundo ne paziš in fasaš odzadi.

        Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišca v centru.