Mesta, ki pred tabo si postavljajo obzidja,
    da varujejo skrivnosti, masa ni globina.
    Mesta, ki globoko nosijo grobišca,
    trupla gola v plamenih žgejo se v votlinah.

    Težja pot med njimi, ko odpret je glavni vhod,
    roke segajo po meni, se oklepajo mi nog,
    glas vneto prepričuje, tuli v močen strop,
    zavezanec vneto hvali svoj prekleti grob.

        Visoki zidovi, žarijo že belo,
        visoki zidovi, krog plemenov,
        visoki zidovi, ljudstvo strupeno,
        visoki zidovi, krog plemenov!

    Tuki seje razprtije in bogato obrodi,
    tuki reže, kadar piha, da te zbada v kosti,
    tle valujejo vrocice, tuki ljudstvo že žari
    tuki vidijo prihodnost, ne pa kar je pred ocmi.

    Globje, ko vstaneš, bolj se cesta ti zapleta,
    vsi zaprti krogi so povezani v spletkah,
    to so izdajalci, to so blazneži v spletkah,
    ta dežela je uklonjena s potezami človeka.
    
    Vidim jame, ku žarijo, v njih se cverejo v krčih,
    niso zase jih kopali, zdaj preizkušajo jih prvi,
    mahajo z rokami, z raztegnjenimi prsti,
    prvi v vrsti, sredi mesta smrti.

        Visoki zidovi, žarijo že belo,
        visoki zidovi, krog plemenov,
        visoki zidovi, ljudstvo strupeno,
        visoki zidovi, krog plemenov!

    ...Če bi enkrat lahko vedu, če bi enkrat le verjel,
    če bi enkrat le pogledu, če bi enkrat razumel...