V blatno močvirje so zidani stolpi,
    da megla se vije med njimi ponoči.
    Temelji mehki se pnejo visoki,
    ne bojo več dolgo še stali pokonci.

    Odmeva med bloki, ko sijejo zvezde,
    globoko močvirje, rokav lene reke,
    sanje bleščeče, v blatu utopljene,
    gazim med njimi, požira še mene. . .

    Bahate kokoške, posrano je perje,
    nočni mrčes in vmes netopirje,
    ovce zgubljene zgubile pastirje,
    dan se dvigne nad blatno močvirje.

    Počasi se useda v globine gladine,
    ena na druge, usode živine,
    so kalne vode, oči zaslepljene
    iz blatnene jame ne vidjo iz teme.

        Strupene kače sikali,
        na to so stave pisali,
        Končali danes sflikani,

    Z gneva krčijo za vedno ujeti,
    zamolkli glasovi so daljni odmevi,
    bruhajo blato, serjejo po sebi,
    tonejo v gladino, vedno bolj jezni.
    
    Leni tokovi, zaspana mladina,
    odsevi strani v vošcenih revijah,
    betonski zidovi in vhodna svetilka,
    ..., le barva je siva.

    Trume nedolžnih, ka nič ne nardijo,
    nič ni za delat, nardiš pizdarijo!
    Krivi so, krivi, da druge krivijo,
    pa še le samo utaplja sivino.

    Morje ljudi, sploh ne valuje,
    nimajo plime, ne vidijo lune,
    morje ljudi, brez dna mrtve struge,
    utaplja se vase ta reka pogube.

    ...morje ljudi, ki sploh ne valuje,
    nima plime, ne vidi lune...
    ...morje ljudi, brez dna mrtve struge,
    nima plime, ne vidi lune...

        Strupene kače sikali,
        na to so stave pisali,
        Končali danes sflikani!