Krogi ljudi, ki se križajo med sabo,
    valijo svoje breme v hrib, kukar skalo.
    Krogi ljudi, razhajajo na poti,
    med njimi odmevajo pasji glasovi.

    Zahojeni krogi je vsega preveč,
    princese v gradovih ne hodijo peš.
    Gromske kočije, ka vozijo dveh,
    lastniki te zemlje ne stopajo po tleh.

    Stolpi v oblake z razgledom na morje
    so vzletna točka za plenit vesolje;
    ko da bi radi vse meli za sebe,
    zmanjka prostora za mene in tebe.

        Majo že vse, še bi vzeli,
        nimajo nič, so že dali.
        Hočejo vse, nič jim ne manjka,
        nočemo nič, je vsega preveč.

    Krogi ljudi, ki se gonijo zraven,
    rinejo skale v hrib karavane.
    Krogi ljudi, ki ostajajo spodi,
    nič ne ostane, pohodijo sproti.

    Kolnejo druge, častijo runde,
    nimajo dnarja, pišejo bukve,
    štorje vnjih so pa kriticno hude,
    kratke sekunde razvlecejo v ure.

    Jebeni krogi, kjer vsega zmanjkuje,
    za prazne besede zdej samo še pljunem.
    S praznimi žepi mi gremo v nakupe,
    Edino še pufe pustimo iz truge.

    Hočejo met, al samo bi radi,
    spravit vse, al vse zapravit,
    obirat ljudi, al zastonj jim kr dajej,
    enkrat, ka umreš, pustiš vse odzadi.

        Majo že vse, še bi vzeli,
        nimajo nič, so že dali.
        Hočejo vse, nič jim ne manjka,
        nočemo nič, je vsega preveč.
        ...imajo že vse!...