Lej me plešemo po taktu, lej ku vse lepo vrti se,
    jst sem tudi noter padu, se prerivam skoz hodnike.
    Tle mešajo kulture, slišim pisane jezike,
    se gužvajo na vratih, ma ne grejo na plesišce.

    Tuki klapo boli kurac, tuki klapa si ne upa,
    pametna država, ma obnaša se ku glupa.
    Vsi so bli žurerji, zdej pa tuki ni več žura,
    vsi neki jebači, samo kolko res jih fuka?

    Vsi na istem mestu, pol nobenga ni nikjer,
    le zastave so u vetru, piha vsakič v drugo smer,
    tle se briga vsak za sebe, kukar pes, ka če met mir,
    ...,zlite na papir.

        Naše zastave so pisane in progaste,
        s šalce kafeta nam pravijo šlogarce;
        z gaja življenja, mi vihramo na romanje:
        Opustite vse upe, Vi , ki Vstopate!!!

    Pade gosta megla in vsi smo zamorjeni,
    duše brez izbire v krogih tavamo po temi
    v čakanju na dan, da mogoče spet zasveti, ma...
    
    Umetniki, ujetniki v pisanih gradovih,
    navihnjeni na vrvici, ku pisani baloni,
    zloženi, mehki v dvorni ku saloni,
    krivi že ostali, odpovedali svobodi.

    Ko se tehtnica prevesi, čaša pade le na tla,
    je trenutek odločitve, kadar enkrat ne poznaš,
    kadar štejejo dejanja, vse besede so zamanj,
    plitvosti obstoja sunejo do dna.

        Naše zastave so pisane progaste,
        s šalce kafeta nam pravijo šlogarce;
        z gaja življenja vihrajo na romanje:
        Opustite vse upe, Vi , ki Vstopate!