Sence padajo nad mesto, sonce skriva se za bloke,
    dan končal se je za človeka, zdej počiva težke noge.
    To so ceste obsijane, žarki neonske svetlobe,
    kjer se križajo življenja, kjer se pišejo usode.

    Dan, ki je za mano, zdej verjetno tam ostane,
    moj vlak je znova piču kar direkt mimo postaje
    v dobre stare tire vročih hlapov in omame;
    al so zdej pr meni, moč stare navade.
    
    Moč stare navade, to so naše stare navade...

    Bežal sem pred strahovi, veš, nikoli ne utečeš,
    cajti novi, človek stari, močn hrbet, težko breme,
    nastaviš drugo lice, prou enako te zapeče,
    ma zakej na konc vsega spet ulovu si lih mene.

        Blodimo po temi, nič ne bomo videli,
        igralci so na sceni, prizori so zrežirani,
        idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in veš, da ne obstaja, predstava je o resničnosti.

    Kar sem hotu dubit, zdej plačujem na obroke,
    se ne rešiš stare, že padavajo tle nove,
    se  kurbajo govorice, ka vse majo rade otroke,
    ..., ni kej hodit v gozdove.

    Cajti črno-belo, za resnično sivo sliko,
    zidovi puhni odmevov, ma vsi so kao tiho.
    Enim dnevi so ponoči, drugi itak samo spijo,
    se ne zmaknejo nikamor, ma ni važno ku hitimo.

    V teh nočeh zverine mene ženejo do roba,
    sebe znam prestrašit, ku tiletnega otroka,
    ka se lih utaplja,...  
    še potemi ni miru, ma meni mine...

        Blodimo po temi, nic ne bomo videli,
        igralci so na sceni, prizori so zrežirani,
        idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in veš, da ne obstaja, predstava je o resničnosti.
        Idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in vem, da ne obstaja, predstava je u resničnosti.