I. Selva Skura

    Sence padajo nad mesto, sonce skriva se za bloke,
    dan končal se je za človeka, zdej počiva težke noge.
    To so ceste obsijane, žarki neonske svetlobe,
    kjer se križajo življenja, kjer se pišejo usode.

    Dan, ki je za mano, zdej verjetno tam ostane,
    moj vlak je znova piču kar direkt mimo postaje
    v dobre stare tire vročih hlapov in omame;
    al so zdej pr meni, moč stare navade.
    
    Moč stare navade, to so naše stare navade...

    Bežal sem pred strahovi, veš, nikoli ne utečeš,
    cajti novi, človek stari, močn hrbet, težko breme,
    nastaviš drugo lice, prou enako te zapeče,
    ma zakej na konc vsega spet ulovu si lih mene.

        Blodimo po temi, nič ne bomo videli,
        igralci so na sceni, prizori so zrežirani,
        idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in veš, da ne obstaja, predstava je o resničnosti.

    Kar sem hotu dubit, zdej plačujem na obroke,
    se ne rešiš stare, že padavajo tle nove,
    se  kurbajo govorice, ka vse majo rade otroke,
    ..., ni kej hodit v gozdove.

    Cajti črno-belo, za resnično sivo sliko,
    zidovi puhni odmevov, ma vsi so kao tiho.
    Enim dnevi so ponoči, drugi itak samo spijo,
    se ne zmaknejo nikamor, ma ni važno ku hitimo.

    V teh nočeh zverine mene ženejo do roba,
    sebe znam prestrašit, ku tiletnega otroka,
    ka se lih utaplja,...  
    še potemi ni miru, ma meni mine...

        Blodimo po temi, nic ne bomo videli,
        igralci so na sceni, prizori so zrežirani,
        idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in veš, da ne obstaja, predstava je o resničnosti.
        Idoli so visoki, vsi po vrsti izmišljeni,
        in vem, da ne obstaja, predstava je u resničnosti.

        II. Limbo 5.11

    Lej me plešemo po taktu, lej ku vse lepo vrti se,
    jst sem tudi noter padu, se prerivam skoz hodnike.
    Tle mešajo kulture, slišim pisane jezike,
    se gužvajo na vratih, ma ne grejo na plesišce.

    Tuki klapo boli kurac, tuki klapa si ne upa,
    pametna država, ma obnaša se ku glupa.
    Vsi so bli žurerji, zdej pa tuki ni več žura,
    vsi neki jebači, samo kolko res jih fuka?

    Vsi na istem mestu, pol nobenga ni nikjer,
    le zastave so u vetru, piha vsakič v drugo smer,
    tle se briga vsak za sebe, kukar pes, ka če met mir,
    ...,zlite na papir.

        Naše zastave so pisane in progaste,
        s šalce kafeta nam pravijo šlogarce;
        z gaja življenja, mi vihramo na romanje:
        Opustite vse upe, Vi , ki Vstopate!!!

    Pade gosta megla in vsi smo zamorjeni,
    duše brez izbire v krogih tavamo po temi
    v čakanju na dan, da mogoče spet zasveti, ma...
    
    Umetniki, ujetniki v pisanih gradovih,
    navihnjeni na vrvici, ku pisani baloni,
    zloženi, mehki v dvorni ku saloni,
    krivi že ostali, odpovedali svobodi.

    Ko se tehtnica prevesi, čaša pade le na tla,
    je trenutek odločitve, kadar enkrat ne poznaš,
    kadar štejejo dejanja, vse besede so zamanj,
    plitvosti obstoja sunejo do dna.

        Naše zastave so pisane progaste,
        s šalce kafeta nam pravijo šlogarce;
        z gaja življenja vihrajo na romanje:
        Opustite vse upe, Vi , ki Vstopate!
    
    Ne bi stopu noter, pa tako se je zgodilo,
    sem naredu že drugače, se nič ni spremenilo,
    vztrajno in počasi se spuščamo v globino,
    to so zlobni krogi, kjer boga se ne bojimo...
    ...dobrodošli v prvi krog sveta...
    ...dobrodošli v prvi krog pekla...

        Naše zastave so pisane progaste,
        s šalce kafeta nam pravijo šlogarce;
        z gaja življenja vihrajo na romanje:
        Opustite vse upe, Vi , ki Vstopate!
    
    ...vztrajno in počasi se spuščamo v globino,
    kjer to so zlobni krogi, kjer boga se ne bojimo...

        III. Divje Lilje

    "Tuki divje lije, da me že pošteno pere,
     ko valovi zagrmijo se na tenke sive stene,
     strastno morje močne skale davno v prah in pesek melje,
     kot čolničke premetava v trske dušice zgubljene."

    "Globji oceani, bolj so divje tam nevihte,
     tolko bolj je daleč nam domače pristanišče.
     Morski volk izplul je, spustu jadra, uprl line,
     na pol okrog sveta pa spet dočaka kje vedrine."

    Lej otoke in domorodce, lej plesalke zvijat boke,
    žarijo od naslade izdihaje omamne zvoke.
    V vrtincu poželenja so noči bile nam vroče,
    ko sva znova se ujela s kriki v objem pohote.

    Resno vse kompleksno, a si resno zakompleksan,
    da se klapa stalno fuka, ni važno kolko seksa,
    nobena ni bla moja, pa še ta mi ni bla zvesta,
    danes znova spet odhajam, kamor pelje me že cesta.
        
    REF:    In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet,
        ti ni nikoli dovolj in se ne moreš upret.
        In veš, da pridem takoj, da mi ne moreš utečt,
        na koncu bo že tako, se lahko jebeš, če češ.
    
    Pogledi ognjeviti vneto izzivajo skušnjave,
    tko se netijo vojne in para države;
    kadar moč razuma ponori za ženske čare,
    srčne dame obsojene, ku čarovnice, v grmade.

    Ukradeni trenutki gneva v postelji za hrbtom,
    pisani svetovi, vabe izvedene načrtno.
    obešeni, ku trupla, kavlji vbodeni skoz grlo;
    gnili že pr glavi, redna hrana mastnim črvom.

    Srečanja mesena v poltemi zadnje sobe,
    divja sla, ko zver, ki že mezi vroče sokove.
    Ostri so čekani, ko reži grozeče gobec,
    bo le spala zadovoljna, ko napolniš ji želodec.

    "To so majhne zgodbe, ki se križajo med sabo,
     triki naučeni, izvedeni bolj slabo,
     pregrešna je dolina in tako se vsi poznamo,
     jst sem tuki sam in prou komot sem danes s tabo."

    REF:    In vem, ku ti je lepo, ku je bil sladek ta svet,
        ti ni nikoli dovolj in se ne moreš upret.
        In veš, da pridem takoj, da mi ne moreš utečt,
        na koncu bo že tako, se lahko jebeš, če češ.

        IV. Svežedanes

    ...grabijo! grabijo!...

    Ku oštarija, ka čakaš na mizo,
    ku morje požrešnih, se v sobah tišcimo;
    vonj mrzle hrane in ljudje k smrdimo,
    sopara in pot, zadah mešan s slino.

    Družbe izbrane po istem kopitu;
    siti vsega, jem s to žlico,
    lepa obleka po zadnjemu koritu,
    umazane svinje, ko rinejo koritu.

    Prijemajo ribe na svilnato muho,
    razpete so mreže, povlečemo na suho.
    V jati na varnem, ko plavajo skupno,
    se na palubi dušijo pod kupom.

    Bogastvo okusa in zvoki naslade,
    v javnost ugleda v čaru omame,
    ko v pa začutiš neznane postave,
    užiti trenutek, le slabo prebavljen.

        Te čeljusti grabijo, da speljejo na mlin,
        "ja!" da med kamni pokajo, ko meljejo kosti.
        Te ljudje presiti so, in žrejo ku zveri,
        danes na jedilnik, pečen tudi ti!

    Še levi zaspijo z nabitimi vampi,
    ljudje k so košceni med njimi v savani,
    drugje pa gojijo velike živali;
    obrabljen je kožuh preproge v dvorani.

    Vneto deluje z mastnimi usti,
    trdi komolci, razvite čeljusti,
    goltajo vse, brez niti okusit,
    eden čez druzga, glasovi nagnusni.
    
    Požremo vse, da nič ne ostane
    in pole bi še neki, lih neki zraven.
    Jedli dovolj, noben ne vstane,
    da mu slučajno kdo stola ne vzame.
    
    Preveč ljudi in vse bolj predebeli,
    vsi lačni na svetu, le eni požrešni.
    Zmanjka, ni več, pole smo srečni
    še žrli med sabo, ko ne bo več jesti.

        Te čeljusti grabijo, da speljejo na mlin,
        "ja!" da med kamni pokajo, ko meljejo kosti.
        Te ljudje presiti so, in žrejo ku zveri,
        danes na jedilnik, pečen tudi ti!

        V. Nocemo nic

    
    Krogi ljudi, ki se križajo med sabo,
    valijo svoje breme v hrib, kukar skalo.
    Krogi ljudi, razhajajo na poti,
    med njimi odmevajo pasji glasovi.

    Zahojeni krogi je vsega preveč,
    princese v gradovih ne hodijo peš.
    Gromske kočije, ka vozijo dveh,
    lastniki te zemlje ne stopajo po tleh.

    Stolpi v oblake z razgledom na morje
    so vzletna točka za plenit vesolje;
    ko da bi radi vse meli za sebe,
    zmanjka prostora za mene in tebe.

        Majo že vse, še bi vzeli,
        nimajo nič, so že dali.
        Hočejo vse, nič jim ne manjka,
        nočemo nič, je vsega preveč.

    Krogi ljudi, ki se gonijo zraven,
    rinejo skale v hrib karavane.
    Krogi ljudi, ki ostajajo spodi,
    nič ne ostane, pohodijo sproti.

    Kolnejo druge, častijo runde,
    nimajo dnarja, pišejo bukve,
    štorje vnjih so pa kriticno hude,
    kratke sekunde razvlecejo v ure.

    Jebeni krogi, kjer vsega zmanjkuje,
    za prazne besede zdej samo še pljunem.
    S praznimi žepi mi gremo v nakupe,
    Edino še pufe pustimo iz truge.

    Hočejo met, al samo bi radi,
    spravit vse, al vse zapravit,
    obirat ljudi, al zastonj jim kr dajej,
    enkrat, ka umreš, pustiš vse odzadi.

        Majo že vse, še bi vzeli,
        nimajo nič, so že dali.
        Hočejo vse, nič jim ne manjka,
        nočemo nič, je vsega preveč.
        ...imajo že vse!...

        VI. Sflikani

    V blatno močvirje so zidani stolpi,
    da megla se vije med njimi ponoči.
    Temelji mehki se pnejo visoki,
    ne bojo več dolgo še stali pokonci.

    Odmeva med bloki, ko sijejo zvezde,
    globoko močvirje, rokav lene reke,
    sanje bleščeče, v blatu utopljene,
    gazim med njimi, požira še mene. . .

    Bahate kokoške, posrano je perje,
    nočni mrčes in vmes netopirje,
    ovce zgubljene zgubile pastirje,
    dan se dvigne nad blatno močvirje.

    Počasi se useda v globine gladine,
    ena na druge, usode živine,
    so kalne vode, oči zaslepljene
    iz blatnene jame ne vidjo iz teme.

        Strupene kače sikali,
        na to so stave pisali,
        Končali danes sflikani,

    Z gneva krčijo za vedno ujeti,
    zamolkli glasovi so daljni odmevi,
    bruhajo blato, serjejo po sebi,
    tonejo v gladino, vedno bolj jezni.
    
    Leni tokovi, zaspana mladina,
    odsevi strani v vošcenih revijah,
    betonski zidovi in vhodna svetilka,
    ..., le barva je siva.

    Trume nedolžnih, ka nič ne nardijo,
    nič ni za delat, nardiš pizdarijo!
    Krivi so, krivi, da druge krivijo,
    pa še le samo utaplja sivino.

    Morje ljudi, sploh ne valuje,
    nimajo plime, ne vidijo lune,
    morje ljudi, brez dna mrtve struge,
    utaplja se vase ta reka pogube.

    ...morje ljudi, ki sploh ne valuje,
    nima plime, ne vidi lune...
    ...morje ljudi, brez dna mrtve struge,
    nima plime, ne vidi lune...

        Strupene kače sikali,
        na to so stave pisali,
        Končali danes sflikani!

        VII. Visoki Zidovi

    Mesta, ki pred tabo si postavljajo obzidja,
    da varujejo skrivnosti, masa ni globina.
    Mesta, ki globoko nosijo grobišca,
    trupla gola v plamenih žgejo se v votlinah.

    Težja pot med njimi, ko odpret je glavni vhod,
    roke segajo po meni, se oklepajo mi nog,
    glas vneto prepričuje, tuli v močen strop,
    zavezanec vneto hvali svoj prekleti grob.

        Visoki zidovi, žarijo že belo,
        visoki zidovi, krog plemenov,
        visoki zidovi, ljudstvo strupeno,
        visoki zidovi, krog plemenov!

    Tuki seje razprtije in bogato obrodi,
    tuki reže, kadar piha, da te zbada v kosti,
    tle valujejo vrocice, tuki ljudstvo že žari
    tuki vidijo prihodnost, ne pa kar je pred ocmi.

    Globje, ko vstaneš, bolj se cesta ti zapleta,
    vsi zaprti krogi so povezani v spletkah,
    to so izdajalci, to so blazneži v spletkah,
    ta dežela je uklonjena s potezami človeka.
    
    Vidim jame, ku žarijo, v njih se cverejo v krčih,
    niso zase jih kopali, zdaj preizkušajo jih prvi,
    mahajo z rokami, z raztegnjenimi prsti,
    prvi v vrsti, sredi mesta smrti.

        Visoki zidovi, žarijo že belo,
        visoki zidovi, krog plemenov,
        visoki zidovi, ljudstvo strupeno,
        visoki zidovi, krog plemenov!

    ...Če bi enkrat lahko vedu, če bi enkrat le verjel,
    če bi enkrat le pogledu, če bi enkrat razumel...

    VIII. Drugemu Eden

        Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišca v centru.
    
    Smrtne globine, rumenkasti hlapi,
    vonj mrhovine, morilski obrazi,
    plitvaste elite, vojaški junaki,
    dobri voditelj in slabi ukazi.

    Življenje ma ceno, odvisno od kubika,
    zdaj slučajno pošteno vsi mojstri poklica,
    pod plašc jih je vzela glasnica brez lica,
    na njih preizkuša deviška rezila.

        Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišca v centru.

    Drugemu eden je samemu sebi,
    pišemo zgodbo o božanski tragedji,
    bolj si globoko, le hujši so grehi,
    dolga je pot pekla na zemlji.

    Nastaviš en prst, na roko kr pozabi,
    ka tuki smo hujši od živali.
    Hrbet najbujši ob steno postaviš,
    sekundo ne paziš in fasaš odzadi.

        Puste globine so skrite v človeku,
        najhujši strup, se skriva v cvetu.
        Svet je tak, ku si si si ga sam naredu,
        pekel je v kotu križišča v centru.

        IX. Zle so kotanje

    Družbe deljene na kroge v krogih
    so zbrane v kolone u jamah globokih.
    Med njimi se pnejo visoki mostovi,
    oni so priča, grozljivi prizori.

    Sladka beseda, človeka prepriča,
    ko te veže, ko te biča.
    Vsaka izjava je lahko lažnjiva,
    tuki živijo v družbi hudiča.

        Zle so kotanje, zažrte v strmini,
        med njimi na poti globoki hodniki,
        slika v plamenih jeziki lažnjivi,
        delijo te kroge v ječah s hudiči.

    To so doline, ka vsi se ga žgejo,
    gorijo duhovi z drhtečim plamenom,
    večni mostovi nad skalnim grebenom
    naprej porušeni, plezam v steno.

    Vsak je tu prerok svoje rešitve,
    namesto odrešenja, prodira v ovcice,
    Vsak nosi masko, ki skaza mu lice,
    poteze razrite so gnile pa skrite.

    "Vznožje doline strupenega vetra,
     skalne strmine ognjenega dežja,
     dom velikanov, rob jedra pekla,
     čudna so pota, življenje človeka."

        "Zle so kotanje, zažrte v strmini,
         med njimi na poti globoki hodniki,
         slika v plamenih jeziki lažnjivi,
         delijo te kroge v ječah s hudiči."

        X. Ledeni Plameni

        V krogih divjajo ledeni plameni,    
        trpeči razklani v skalnati steni,
        ko duše ujete v globini ledeni,
        prispeli iz raja v pekel na zemlji.

    Če potuješ do izvira, in prideš še do dna,
    kadar enkrat se začenja, enkrat se konča,
    glej globoko smo pod odrom, tu vlada večni mraz,
    tuki služijo v ledu, tudi je gospodar.

    Ko bežal sem pred strahovi enkrat od življenja,
    sam prehodu jamo, bila so to vrata pekla.
    Hodu sem med krogi po strmih zvitih stezah,
    med ogromnimi prizori, kjer trpljenje le odmeva.

    To so jame,...
    to so mesta,...
    to so reke...
    to so duše,...

    Na v leglu zlegla, je ledena pokrajina,
    u vetru, ki ga žanješ šestera vražja krila,
    zemeljska telesa, duša zmrznjen še v gobinah,
    stanovalci pekla v najugodnejših družinah.

        V krogih divjajo ledeni plameni,    
        trpeci razklani v skalnati steni,
        ko duše ujete v globini ledeni,
        prispeli iz raja v pekel na zemlji.

    Dolga je pot od vrat do dna pekla,
    vodi človeka že dolga stoletja.
    ku od vasi prideš do mesta,
    lahko porabiš dnar večera.

    Krogi ljudi, ljudstvo ki krožijo med nami,
    skriti obrazi trpljenja v globini,
    najhujše izdaje odmevajo v tišini,
    prodali duše, k bli so še živi.

    Najvišji angel, Bogu najbližji,
    uprl se s stiki s somišljeniki,
    vse Je zaprl, ko so bli ujeti,
    Lucifer je prvi v peklu s hudiči.

    Vrtijo se krogi med njimi ujeti,
    zlobne doline, vrhovi prekleti.
    Plameni ledeni u večni temi,     
    živimo ta pekel, ka ustvarjamo sebi.