John Fitzgerald Kennedy (znan tudi po inicialkah JFK), ameriški politik in pomorski častnik.

Kennedy je bil najmlajši izvoljen predsednik ZDA (Theodore Roosevelt je bil najmlajši, ki je služil). Bil je tudi do zdaj edini rimskokatoliški predsednik, prvi predsednik, ki se je rodil v 20. stoletju, edini, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado, zadnji, ki je umrl med mandatom in zadnji, ki je bil izvoljen neposredno iz senata ZDA. Pri starosti 46 let in 177 dni je bil najmlajši predsednik ZDA, ki je umrl.

Atentat na Kennedyja se je zgodil 22. novembra 1963 v Dallasu v zvezni državi Teksas. Za umor so obtožili Leeja Harveyja Oswalda, a ga je dva dni po tem ustrelil in smrtno ranil Jack Ruby, tako da mu niso mogli soditi.

vir: wikipedija

Umor Kenediya je dejansko povezan z razkritjem resnice. Nedolgo po njegovem umoru je izginila tudi Merlin Monroe, bila je ubita s strani C.I.A-e. Saj je tudi ona hotela razkriti resnico. Kenediya je dala ubiti CIA. Samo ob tem je bilo umorjenih še približno 100 ljudi.
William Cooper pa je bil sam agent CIE in ko je prišel do podatkov o vmešanosti CIE v umor Kenediya je agencijo zapustil? In se začel ukvarjati z raziskovanjem in začel pisati o zadevah, ki jih je CIA skrivala pred svetom. Zato so ga poskušali parkrat ubiti. V zadnjem poizkusu jim je to tudi uspelo!

John Kenedy je preveč vedel in preveč razkrival javnosti, imel naj bi tudi namen javnosti obelodaniti dve tajni dejstvi, zato ga je bilo potrebno »ustaviti«. Prva informacija je bila v zvezi z nezemljani, saj so šle po njegovem mnenju stvari s prikrivanjem ameriški in svetovni javnosti predaleč. Tudi druga stvar je pomenila velik madež za ameriško vlado. Gre za to, da je CIA, ki je bila ustvarjena zaradi nadzora in kontaktov z nezemljani, potrebovala črn fond za financiranje tajnih operacij. In ta priliv sredstev si je zagotovila z nadzorom vse svetovne trgovine z mamili.

"Dame in gospodje, beseda tajnost je neprijetna v svobodni in odprti družbi. In mi kot ljudje, smo po naravi in zgodovinsko proti tajnim družbam, tajnim prisegam in tajnim postopkom. Dolgo časa nazaj smo se odločili da nevarnosti prekomernega in neupravičenega prekrivanja dejstev močno presegajo nevarnosti, zaradi katerih naj bi bilo to opravičeno. Celo danes je malo vrednosti v nasprotovanju grožnjam zaprte družbe s posnemanjem njenih samovolnjih omejitev. Celo danes je malo vrednosti v ohranitvi naše države, če naše vrednote ne preživijo skupaj z njo. Obstaja zelo velika nevarnost, da bo naznanjena potreba po povečanju varnosti zasežena s strani tistih, ki nestrpno hočejo razširiti njen namen do skrajnih meja uradne cenzure in prikrivanj. Tega ne nameravam dopustiti do obsega, ki je v moji kontroli. In noben uradnik moje administracije, naj bo njegov položaj visok ali nizek, civilen ali vojaški, ne sme interpretirati mojih današnjih besed kot izgovor za cenzuro poročil, da zaduši nesporazume, da prikrije naše napake, ali prikrije tisku in javnosti dejstva, ki si jih zaslužijo vedeti.

Kajti po vsem svetu nam oporeka enotna in kruta zarota, ki računa predvsem na tajne posle za širjenje svojega vpliva – na infiltraci namesto invaziji, na prevratu namesto izboru, na ustrahovanju namesto svobodni izbiri, na gverilstvu ponoči namesto vojske podnevi. To je sistem, ki je vpoklical ogromna človeška in materialna sredstva v močno povezano zgradbo, v zelo učinkovito mašinerijo, ki vključuje vojaške, diplomatske, obveščevalne, ekonomske, znanstvene in politične operacije. Njihove priprave so tajne, ne javne. Njihove napake so zakopane, ne na naslovnicah. Njihove disidenti so utišani, ne poveličevani. Noben strošek ni vprašljiv, nobena govorica natisnjena, nobena skrivnost razkrita."

John F. Kennedy-a, 27. aprila leta 1961

http://www.youtube.com/watch?v=r4qqJPBZxTY

Prostozidarstvo
 

Prostozidarstvo je bilo v srednjem veku stanovsko združenje, ceh, ki je združeval graditelje katedral. Gradbena umetnost je bila vrhunska tehnologija takratnega časa, tako kot je danes informacijska in vesoljska tehnologija. Ceh je zato svoje znanje in veščine skrival, tako kot danes velika računalniška podjetja nikomur ne razkrijejo izvorne kode svojih programov. Od takrat izvira za današnji čas arhaična zunanja podoba prostozidarstva: zidarski predpasniki, upodabljanje in simbolika za današnji čas sicer povsem prozaičnega zidarskega orodja (libele, zidarske žlice, kladiva, kotnika, šestila...).

V Sloveniji po 13. aprilu 1941, ko je prenehala delovati loža "Valentin Vodnik", v kateri je bilo aktivnih 18 bratov, ni bilo organiziranega delovanja prostozidarskih lož. Po drugi svetovni vojni so bili v Sloveniji prvi prostozidarji trije bratje, ki so bili sprejeti v ložo "Pobratim", ki je v letu 1991 delovala v Beogradu v okviru Velike Lože Jugoslavije.

Ko je Jugoslavija razpadla in sta postali Slovenija in Hrvaška mednarodno priznani državi, je bila 21. marca 1992 na Dunaju ustanovljena deputatska loža "Illyria", ki je delovala v okviru Velike lože Avstrije z nalogo, da vnese prostozidarstvo v Slovenijo in na Hrvaško. Prvi mojster stola deputatske lože "Illyria" je bil brat Čedo Kirchner, dunajski arhitekt, ki je leta 1993 že odšel na Večni Vzhod.

Prostozidarji so skupina isto oz. približno enako mislečih ljudi. Vedno so bili zaviti v tančico skrivnosti in o prostozdarstvu se ni nikoli govorilo na glas. Nekako so prostozidarji na drugi strani kot je katoliška cerkev, čeprav je pri obojih moč zaslediti zelo podobne profile obnašanja. Obredi, simbolika, navidezna povezanost, skrivnostnost, nadčloveškost, itd….

S tem, da so prostozidarji šli še korak dlje oz. višje. Svojo družbo so povzdignili nad vse. Pridruži se jim lahko le elita, ki je dovolj visoko na družbeni lestvici, ki ima dovolj globok žep, ter, ki jih plezanje po družbeni lestvici pomeni največ na svetu.

Prostozidarji vas bodo sami povabili med nje, zato ne morete reči, da bi se “včlanili”. Dodobra vas preverijo iz različnih koncev in če bodo imeli dovolj koristi od vas, vas morda povabijo.

Med njimi, kljub popolni povezanosti in predanosti z brati, vlada izredna skrivnostnost. Nikoli se niso marali javno izpostavljati, saj s tem zagotavljajo še večjo mistiko in še večjo skrivnostnost. O prostozidarjih se je večinoma le govorilo, nihče ni mogel ali hotel povedati kaj več. Prav vse člane veže molčečnost. Pa vendar se prostozidarji kjerkoli po svetu med seboj najdejo hitreje, kot lahko moški sreča žensko na ulici.

Pri njih je simbolika izredno močno prisotna in uporabljajo simbole, ki niso za nas “navadne” ljudi nič kaj posebnega zato jih ne opazimo, pa vendar so za prostozidarje izredno močno razpoznavni.

Pprostozidarji zaradi svoje skrivnostnosti in neopaznosti pridejo na mnoge visoke položaje, ali pa se tam že nahajajo. Baje so med sodniki, politiki, poslanci, ministri, direktorji, itd…Skratka vsepovsod.

Luna

Mesec je ostanek nekega uničenega planeta iz drugega osončja, ki ga je k nam preusmeril Komet uničevalec, ki periodično obiskuje naše osončje; med drugim je povzročil tudi »vesoljni potop« pred 10.000 leti. To maso kamenja je ujela gravitacija Zemlje in postal je njen satelit. Da znanstvena razlaga ne drži, lahko posumite glede na to, da je Mesec 4,5 miljarde let starejši kot Zemlja in se vrti v nasprotni smeri od vseh ostalih nebesnih teles v našem osončju.

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?

VRIL-GESELLSCHAFT (združenje VRIL), se v naš predmet razprave, ki se nagiba na politično stran, ne vključuje najbolje, a ker je eno najzanimivejših skrivnih združenj, ki so kdajkoli obstajala, je prav, da jo omenim. V Nemčiji ne obstaja niti ena knjiga ali kakršenkoli materijah ki bi omenjal organizacijo s tem imenom; zavezniki so jih vse uspešno odstranili. A kot boste videli, vsi dokumenti le niso izginili.

Združenje Vril velja za prvo, ki je neposredno izdelovalo »leteče stroje za drugo stran« (današnji NLP-ji). Le-te je delala na podlagi sporočil z Aldebarana že po koncu prve sv. vojne. Številni so mnenja, da bi prav ti, če bi prišli v množično proizvodnjo, lahko pomagali Hitlerju med drugo in naredili ključni preobrat v prid silam osi.

Vril-Gesellshaft, ali ni vse dobro, kar prihaja od zgoraj

Leta 1919 je Karl HAUSHOFER ustanovil drugi red, BRÜDER DES LICHTS (Bratstvo luči), ki se je pozneje preimenovalo v VRIL-GESELLSCHAFT. V njem so se združili novi red templjarjev (DIE HERREN VOM SCHWARZEN STEIN - DHvSS, Gospostvo črnega kamna), ki so nastali leta 1917 iz tevtonskega reda, thulski SCHWARZE RITTER (Črni vitezi) ter elita SS, SCHWARZE SONNE (Črno sonce).

  Če hočemo primerjati THULE in VRIL-GESELLSCHAFTEN, bi bilo morda najprimerneje, če rečemo, da se je Thule-Gesellschaft ukvarjala z materialnimi stvarmi in politiko, medtem ko se je Vril-Gesellschaft osredotočila na DRUGO STRAN. A imeli so mnoge skupne ideje, kot so Atlantida, Thule, osnovno povezanost med Tevtoni in Mezopotamijo, pa tudi stara sveta mesta kot Extersteine (zunanji kamni) ali Hausberg pri Stroneeggu so bila področja skupnih raziskav.

 Decembra 1919 se je nekaj ljudi iz Thule, Vril in DHvSS sestal v posebej za to priliko najeti gozdni koči blizu Berchtesgadna v Nemčiji. Z njimi je bila medij Marija Oršić in pa nek drug medij, znan kot Sigrun. Marija je kot medij sprejela prenos skrivne templjarske pisave - v jeziku, ki ji je bil neznan - s tehničnimi podatki za konstrukcijo letečega stroja. Po dokumentih Vrila, so ta telepatska sporočila prišla iz sončnega sistema Aldebaran (Alpha Tauri, najsvetljša na sliki desno), iz ozvezdja Bika, ki je od Zemlje oddaljen oseminšestdeset svetlobnih let.

Sporočila, ki so jih sprejeli mediji Vrila v naslednjih letih, je oblikovalo temelj za vse nadaljne akcije Vril-Gesellschaft:

»Sončni sistem Aldebaran ima sonce, okoli katerega krožita dva naseljena planeta, ki tvorita imperij SUMERAN. Prebivalci sistema Aldebaran se delijo na vrhovno raso »božjih ljudi luči« (Arijci) in druge človeške rase, ki so se razvile iz negativnih mutacij »božjih ljudi« zaradi klimatskih sprememb na planetih. Obarvane mutantske rase, so, kot kaže, na nižji stopnji duhovnega razvoja. Bolj, ko se rase mešajo med seboj, globlje se pogrezne njihova duhovnost. Ko se je sonce Aldebaran začelo širiti, niso več mogli zadržati tehnologije vesoljnih popotovanj svojih prednikov, in niso mogli zapustiti planetov z lastnimi sredstvi. Nižje rase, popolnoma odvisne od vrhovne rase, so evakuirali in preselili na druge planete. Kljub medsebojnim razlikam so se vse rase med seboj spoštovale in se niso vmešavale druga v drugo, ne tako imenovani božji ljudje, ne nižje rase. Spoštovali so razvojno stopnjo drug drugega (v nasprotju s tem, kar se dogaja na Zemlji).

Pred približno 500 milijoni let so »božji ljudje« začeli zaradi širjenja aldebaranskega sonca kolonializirati druge planete, podobne Zemlji, ker se zaradi povišane temperature na izvornih planetih ni dalo več živeti. V našem sončnem sistemu naj bi najprej kolonializirati planet Mallona (imenovanega tudi Maldek, Marduk, ali - po Rusih - Pantheon), ki je obstajal v območju današnjega asteroidnega pasu, takrat med Marsom in Jupitrom. Mars je bil naslednji. Dokaz visoko razvite rase na Marsu predstavlja dobro znani obraz na Marsu, in mesto piramid, ki jo je fotografirala sonda Viking leta 1976. Predpostavljajo, da je sumersko-aldebaranska nadrasa takrat tudi prvič obiskala Zemljo, o čemer priča približno 500 milijonov let star okamneli odtis čevlja, in pod peto zmečkan fosil morskega členonožca (trilobita), majhnega raka, ki je tedaj živel na Zemlji in izumrl pred približno 400 milijoni let.

Člani Vrila so domnevali, da je kasneje, ko se je na Zemlji dalo živeti, rasa Aldebarancev pristala v Mezopotamiji in ustanovila vrhnjo kasto SUMERIJCEV, ki so opisani kot pravični, beli božji ljudje.

Vrilski telepati so tudi ugotovili, da je bil sumerski jezik ne le identičen s tistim iz Aldebarana. temveč da je tudi zvenel kot primitivna nemščina, ter da je jezikovna frekvenca nemščine in sumerščine-aldebaranščine skoraj identična.

Prvi leteči stroji

Ne moremo vedeti, ali so te trditve o Aldebaranu osnovane na dejstvih, a konstrukcijski načrti in tehnične podrobnosti, ki so jih prejeli Vrilovi telepati - od kjerkoli že prišli - so bili tako natančni, da so pripeljali do najbolj fantastične ideje, ki jo je človek kdajkoli dobil: konstruiranje Jenseitsflugmaschine, »letečega stroja za drugo stran«!

Na dan je prišla ideja o »alternativni znanosti« (danes bi se temu reklo »alternativne oblike energije«). A z delom na projektu so začeli šele tri leta pozneje. Med to zgodnjo fazo »alternativne znanosti« ali »alternativne tehnologije« je dr. W.O. Schumann s tehnične univerze v Münchnu, član tako Thule kot Vrila, imel govor, ki ga na tem mestu delno ponavljam:

»V vsem prepoznamo dve načeli, ki določata dogodek: svetlobo in temo, dobro in zlo, stvarjenje in uničenje - kot pri elektriki poznamo plus in minus. Vedno je: eno ali drugo. Ti dve načeli - stvarjenja in uničenja - tudi določajo naše tehnične zmožnosti .. Vse kar je destruktivnega je satanskega izvora, vse kar je kreativnega božanskega ... Vsako tehnologijo, ki je zasnovana na ekspoloziji ali izgorevanju, je zatorej treba poimenovati satansko. Prihajajoča nova doba, bo doba nove, pozitivne, božanske tehnologije! ...« (iz nemških tajnih arhivov SS).

Ob istem času se je znanstvenik VIKTOR SCHAUBERGER ukvarjal s podobnim projektom. Johannes Kepler, čigar idejam je sledil Schauberger, je posedoval znanje o tajnih naukih Pitagore, ki so jih privzeli in skrivali v tajnosti VITEZI TEMPLJARJI. To je bilo znanje o IMPLOZIJI (v našem primeru uporaba potenciala notranjih svetov v zunanjem svetu). Hitler je vedel - prav tako kot člani Thule in Vrila - da je božansko načelo vedno konstruktivno. Tehnologija, ki je zasnovana na eksploziji, in zatorej destruktivna, je v nasprotju z božanskimi načeli. Zato so hoteli ustvariti tehnologijo, ki bi bila osnovana na IMPLOZIJI. Schaubergerjeva teorija o oscilaciji (načelo alikvotnih tonov, monokord) uporablja znanje implozije. Preprosto: IMPLOZIJA namesto EKSPLOZIJE! Sledeč energijski poli monokorda in tehnologiji implozije dospemo do realnosti antimaterije in nepotrebnosti gravitacije.

Poleti leta 1922 je bil zgrajen prvi leteči stroj v obliki krožnika, katerega pogon je bil zasnovan na imploziji (»stroj za drugo stran«). Sestavljali so ga krožnik, ki je imel premer osmih metrov, nad njim drugi krožnik, premera šestih metrov in pol, ter pod njim krožnik premera sedmih metrov. Ti trije krožniki so imeli na sredini luknjo, premera meter in osemdeset centimetrov, kjer je bil nameščen pogon, visok dva metra in štirideset centimetrov. Na dnu je bilo osrednje telo v obliki stožca, kjer je bilo obešeno nihalo, ki je služilo za stabilnost. V aktivnem stanju sta se zgornji in spodnji krožnik vrtela v nasprotnih smereh in tako je nastalo elektromagnetno rotirajoče polje.

Sposobnosti tega prvega letečega krožnika niso znane. A z njim so eksperimentirali dve leti, preden so ga razstavili in najverjetneje shranili v augsburških delavnicah Messerschmida. V knjigah mnogih nemških industrijskih podjetij je mogoče najti vpise pod šifro »JFM« (Jenseitsflugmashine), ki prikazujejo plačila za financiranje tega dela. Gotovo je POGON VRIL (formalno imenovan Schumann SM-Levitator) nastal iz tega stroja.

Načeloma naj bi »leteči stroj za drugo stran« okoli sebe ustvaril izjemno močno polje, ki bi se raztezalo v njegovo okolico, in bi iz prostora, vključno s strojem, ustvarilo mikrokozmos, ki bi bil popolnoma neodvisen od zemeljskega prostora. Pri maksimalni moči bi bilo to polje neodvisno od vseh obkrožujočih vesoljskih sil - kot so gravitacija, elektromagnetizem, radiacija in materija vseh vrst - in bi zato lahko manevriral znotraj gravitacijskih ali katerikoli drugih polj po želji, sile pospeševanja ne bi bile potrebne ne zaznavne.

Junija 1934 so HITLER in drugi visoki predstavniki Thule in Vril združenja povabili VIKTORJA SCHAUBERGERJA medse, in od takrat je delal z njimi.

Po začetnem neuspehu je prvi tako imenovani nemški NLP zagledal luč sveta ob istem času, junija 1934. Pod vodstvom dr. W.O. Schumanna so prvi okrogli leteči stroj RFZ 1 (Rundflugzeug 1) razvili na tleh letalske tovarne Arado, v Brandenburgu. V svojem prvem in edinem poletu se je vzdignil navpično na približno 60 metrov in se tam nekaj minut nekako pozibaval. Nadzorni sistem Arudo 196 je bil popolnoma neuporaben. Pilot Lothar Waiz ga je nekako uspel spustili nazaj na zemljo, skočiti iz njega in pobegniti, preden se je začel obnašati kot vrtavka, se prevrniti in dobesedno razpasti na delce. To je bil konec RFZ 1, a začetek VRIL-ovih letečih strojev.

Pred koncem leta 1934 je bil nared RFZ-2, z Vrilovim pogonom in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«. Imel je premer petih metrov in naslednje letalske karakteristike: z naraščajočo hitrostjo so vidni obrisi postali nejasni, in ladja je bila vidna v barvah, ki so značilne za NLP-je: odvisno od nastavitve pogona je bila barva rdeča, oranžna, rumena, zelena, bela, modra ali škrlatna. Stroj je deloval - in bi moral leta 1941, med vojno za Britanijo doživeli izjemen uspeh, ko so ga uporabljali kot preko-atlantsko izvidniško ladjo, kajti za take polete so imeli nemški običajni lovci ME 109 premajhen domet.

Ob koncu leta 1941 so ga fotografirali nad južnim Atlantikom na poti do nemške križarke Atlantis, v vodah Antarktike. Niso pa ga mogli uporabljati v bojne namene. Impulzivno krmilo mu je dovoljevalo menjavo smeri le pod koti 90°, 45° ali 22.5°, kar predstavlja tudi natančno isti, desnokotni vzorec opažanja manevriranj današnjih NLP-jev.

Po uspehu majhnega RFZ-2 kot daljnosežne izvidniške ladje, je Vril-Gesellschaft dobilo svojo lastno testno področje v Brandenburgu. Ob koncu leta 1942 je vzletel lahko oboroženi VRIL-1-Jäger (VRIL-1-Lovec). Čez premer je meril 11.5 metra, nosil je lahko eno osebo, za pogon je uporabljal »Schumannov levitator« in »krmilno enoto na impulz magnetnega polja«. Dosegal je hitrost 2.900 do 12.000 km/h. pri polni hitrosti je lahko spreminjal smer v desno, ne da bi to vplivalo na pilota, lahko je letel v kakršnemkoli vremenu. Izdelanih je bilo sedemnajst plovil VRIL-1, nekateri so imeli dva sedeža in steklene kupole.

Ob istem času so delali tudi na lastnem projektu, V-7. Več krožnikov je bilo izdelanih pod to šifro, a s konvencionalnimi motorji na vbrizg. ANDREAS EPP je izdelal dizajn za kombinacijo levitirajočega krožnika in standardnega pogona, RFZ-7. Skupini za načrtovanje SCHRIEVER-HABERMOHL in MIETHE-BELLUZO sta delali na tem projektu. RFZ je imel premer dvainšrtirideset metrov in se je zrušil pri pristajanju na Spizenbergen. Druga ladja je bila kasneje fotografirana v okolici Prage. Po Andreasu Eppu naj bi to ladjo opremili z jedrskimi glavami za napad na New York.

Julija 1941 sta SCHRIEVER in HABERMOHL zgradila okroglo ladjo na standardni pogon, ki se je lahko dvignila navpično, a je imela resne pomanjkljivosti. Razvila sta »leteči elektrogravitacijski giroskop« s »tahionskim pogonom«, ki je bil uspešnejši. Nato so Schriever, Habermohl in Belluzio izdelali RFZ-7 T, ki je deloval brez napake. V-7 leteči krožniki pa so bili v primerjavi s krožniki Vril in Haunebu le igrače.

Znotraj SS je obstajala skupina SS-E-IV (SS razvojna skupina IV), ki se je ukvarjala z alternativno energijo, katere glavna naloga je bila, da bi Nemčiji omogočila, da postane neodvisna od tuje nafte. SS-E-IV je iz obstoječih Vril pogonov in tahionskega konverterja kapitana Hansa Colerja razvila »POGON THULE«, ki se je kasneje poimenoval »THULE TAHIONATOR«.

Haunebu

Avgusta 1939 je vzletel prvi RFZ-5. To je bil leteči giroskop s čudnim imenom HAUNEBU I. Imel je premer petindvajset metrov in je nosil posadko osmih članov. V začetku je dosegal hitrost 4.800 km/h, pozneje do 17.000 km/h. Opremljen je bil z dvema 6 cm KSK (Kraftsrahlkanonen, topovoma laserske energije) v vrtečih kabinah in štiri strojnice 106. Imel je 60-odstotne prostorske sposobnosti.

Ob koncu leta 1942 je bil pripravljen HAUNEBU II. Premer se je gibal od šestindvajset do dvaintrideset metrov in višina od devet do enajst metrov. Nosil je devet do enajst ljudi, za pogon je imel Thule tahionator, blizu tal je dosegel hitrost 6.000 km/h. Lahko je letel v vesolju in imel petinpetdeset urni doseg letenja.

Istočasno so že obstajali načrti za ladjo velike kapacitete, VRIL-7, s premerom 120 metrov. Nekaj kasneje je bil pripravljen HAUNEBU III, zvezda med vsemi krožniki, s premerom dvainsedemdeset metrov. Bil je posnet na filmski trak med letenjem. Z dvaintridesetimi ljudmi je lahko ostal v zraku osem tednov in dosegel hitrost vsaj 7.000 km/h (po dokumentih v tajnih arhivih SS do 40.000 km/h).

Virgil Armstrong, nekdanji pripadnik CIA in zelenih baretk, piše o nemških letečih strojih med drugo svetovno vojno, ki so lahko vzletali in pristajali navpično in spreminjali smer v desnih kotih. Izmerili so jim hitrost 3.000 km/h in imele so lasersko orožje (najbrž tako imenovano KSK), ki je lahko predrlo deset centimetrski zaščitni oklep.

Profesor J. Hurtak, strokovnjak za NLP-je in avtor knjige The Keys of Enoch (Enokovi ključi) piše, da so Nemci izdelavah orožje, ki so ga zavezniki poimenovali »čudežno orožje«. Hurtak je dobil zapisnike, ki opisujejo dva dogodka:

• 1.  postavitev vesoljskega mesta na Peenmünde in
• 2.  novačenje in transport najboljših tehnikov in znanstvenikov iz Nemčije v ZDA.

Ni se jih bilo moč otresti niti sestreliti, in pogosto so se morale zaradi tega obračati cele eskadrilje in pristati.

MILNI MEHURČKI, ki so jih prav tako imeli za foo lovce, pa so bili nekaj čisto drugega. Bili so navadni baloni, v katerih so bile kovinske spirale, ki so motile sovražnikov radar. Uspeh je bil najbrž precej omejen, če zanemarimo psihološki učinek.

V začetku leta 1943 so načrtovali, da bodo v Zeppelinovih delavnicah izgradili matično ladja v obliki cigare. ANDROMEDA, dolga 139 metrov, naj bi v svoji notranjosti prevažale mnogo ladij v obliki krožnika, za lete, ki bi trajali zelo dolgo (medzvezdne polete).

Okoli božiča leta 1943 je prišlo do pomembnega srečanja VRIL-GESELLSCHAFT v obmorskem letovišču Kolberg. Prisotna sla bila tudi medija Marija Ortić in Sigrund. Glavna točka programa je bil PROJEKT ALDEBARAN. Medija sta prejela natančne informacije o naseljivih planetih okoli sonca Aldebaran, in pričeli so s snovanjem načrtov o potovanju. 22. januarja 1944 so se o tem projektu pogovarjali HITLER, HIMMLER. Künkel (iz združenja Vril) in dr. Schumann. Načrtovali so, da bodo ladjo visokih zmogljivosti VRIL-7 poslali na Aldebaran preko dimenzijskega kanala, neodvisnega od svetlobne hitrosti. Po Ratthoferju je prvi test v dimenzijskem kanalu potekal pozimi leta 1944. Malo je manjkalo do katastrofe, kajti fotografije prikazujejo Vril-7, ki po poletu izgleda kot »da bi letel sto let«. Zunanja plast je na večih mestih poškodovana.

14. februarja 1944 je na Peenmündu vzletel supersonični helikopter - v okviru projekta V-7 sta ga konstruirala Schriever in Habermohl - ki je bil opremljen z dvanajstimi turbo motorji BMW 028; upravljal ga je testni pilot Joachim Roehlike. Navpično se je dvigal 800 metrov na minuto, dosegel je višino 24.200 metrov in v vodoravnem letu hitrost 2.200 km/h. Prav tako ga je lahko poganjala nekonvencionalna energija. A helikopter ni nikoli sodeloval v vojaški akciji, kajti Peenmünde je bil leta 1944 bombardiran in tudi poznejša selitev v Prago ni koristila, kajti Američani in Rusi so okupirali Prago, preden so bili leteči stroji ponovno pripravljeni.

V tajnih arhivih SS so Britanci in Američani odkrili - med okupacijo Nemčije v začetku leta 1945 - fotografije Haunebuja II in ladij Vril-1, kot tudi napravo Andromeda. Po odločitvi predsednika Trumana marca 1946, je poveljstvo vojne mornarice ZDA izdalo dovoljenje za zbiranje materiala eksperimentov nemške visoke tehnologije. V operaciji SPOJKA (Paperclip) so v ZDA zasebno prepeljali nemške znanstvenike, kjer so naprej delali v tajnosti, med njimi VIKTORJA SCHAUBERGA in WERNERJA VON BRAUNA.

Razvojni projekti

Kratek pregled razvojnih projektov, ki jim je bila namenjena serijska proizvodnja:

Prvi projekt je vodil prof. dr. ing. W.O. Schumann iz Tehnične univerze v Münchnu. Pod njegovim nadzorom je bilo izdelanih sedemnajst letečih strojev v obliki krožnika, s premerom 11,5 m, tako imenovani VRIL-1-Jäger (lovci Vril-1), ki so izvršili 84 testnih poletov. Vsaj po en Vril-7 in Vril-7 visoke nosilnosti naj bi vzletela iz Brandenburga - potem, ko so razstrelili celotno testno območje - proti Aldebaranii, z nekaterimi Vrilovimi znanstveniki in člani Vril lože.

Drugi projekt je vodila razvojna skupina SS-IV. Do začetka leta 1945 so izgradili tri različno velike vesoljske giroskope:

Haunebu I, premera 25 m: izdelali so dva stroja, ki sta opravila 52 testnih poletov (hitrost približno 4.800 km/h).

Haunebu II, premera 32 m; izdelali so sedem strojev, ki so opravili 106 testnih poletov (hitrost pribl. 6.000 km/h). Haunebu II so že nameravali izdelovati serijsko. Ponudnika sta bila letalska proizvajalca Dornier in Junkers, konec marca 1945 je prišlo do odločitve v korist Dornierja. Uradno ime težke ladje naj bi bil DO-STRA (DOrnierjeva STRAtosferična ladja).

Haunebu III, premera 71 m, izdelali so enega: opravil je vsaj 19 testnih poletov (hitrost pribl. 7.000 km/h).

ANDROMEDA je obstajala le na risalnih deskah, dolga je bila 139 m, in je imela hangarje za en Haunebu II, dva Vrila 1 in dva Vrila II.

Obstajajo dokumenti, ki kažejo, da je ladja VRIL-7 visoke nosilnosti, potem ko so jo ob koncu leta 1944 dogradili, opravljala skrivne, čeprav še vedno le zemeljske polete:

• 1. Pristanek pri jezeru Mondsee v Salzkammengurtu v Avstriji, s potapljanji za testiranje odpornosti lupine na pritisk.
• 2. Najverjetno marca in aprila 1945 je bil VRIL-7 iz varnostnih in strateških razlogov nameščen v Alpenfestung (alpsko trdnjavo), od koder je poletel proti Španiji, kjer so se vkrcale pomembne osebnosti, od tam pa so varno pobegnili v južno Ameriko in NEUSCHWABENLAND (pojasnilo sledi) do skrivnih nemških baz, ki so nastale med vojno.
• 3.  Takoj zatem naj bi bil VRIL-7 krenil na skrivno pot proti Japonski, o nadaljnih dogodkih pa ni nič znanega.

Kaj se je zgodilo s temi letečimi stroji po vojni?

Ni izključeno, da so morda izdelali maloštevilno serijo Haunebu II. Številne fotografije NLP-jev, ki so se pojavile po letu 1945 z značilnostmi teh nemških konstrukcij, kažejo na to.

Nekateri pravijo, da jih je nekaj bilo potopljenih v avstrijsko jezero Mondsee, drugi trdijo, da so odleteli v južno Ameriko ali pa so bili tja preneseni po delih. A četudi ladje niso prispele do južne Amerike, so napačrti za njihovo izgradnjo omogočili, da so bili izdelane nove, kajti pomemben del je bil leta 1983 uporabljen v eksperimentu Feniks. nadaljevanju projekta eksperiment Philadelphia iz leta 1943. Šlo je za eksperiment ameriške mornarice s teleportacijo, materializacijo in potovanje po času, ki je bil uspešnejši, kot si ga lahko predstavljamo v najbolj divjih sanjah. Gradiva bi bilo dovolj še za eno knjigo, a v našo tematiko ne sodi najbolje.

Leta 1938 se je na ANTARKTIKO z letalom Schwabenland (Švabija) odpravila nemška ekspedicija. Področje 600.000 km brez ledu, z jezeri in gorami je bilo proglašeno za nemški teritorij NEUSCHWABENLAND (Nova Švabija). Flote podmornic serije 21 in 23 so se pozneje namenile v Neuschwabenland. Danes se še vedno ne ve, kje je približno sto nemških podmornic; nekatere izmed njih so bile opremljene z Walterjevo cevjo, napravo, ki jim je omogočala, da so ostale pod vodo več tednov, in lahko predpostavimo, da so odplule do Nove Švabije, z razstavljenimi letečimi krožniki ali pa vsaj s konstrukcijskimi načrti. Ponovno moramo predpostaviti, da so zaradi zelo uspešnih testnih poletov nekateri tako imenovani leteči krožniki ob koncu vojne odleteli tja neposredno.

Morda se komu zdijo te predpostavke malce preveč drzne, a obstaja več znakov, ki nakazujejo, da se je to res zgodilo.

Postavlja se vprašanje, zakaj je leta 1947 ADMIRAL E. BYRD vodil invazijo na ANTARKTIKO (operacija Highjump), zakaj je imel 4.000 vojakov v bojni opremi, popolnoma opremljeno letalonosilko in sistem oskrbe, če je šlo zgolj za ekspedicijo? Za vajo je imel na voljo osem mesecev, a morali so prenehati po osmih tednih, izgubili so veliko letal, kar še danes niso razkrili. Kaj se je zgodilo?

Pozneje je Admiral Byrd predstavnikom tiska izjavil: »Grenka realnost je, da bi v primeru nove vojne mogli pričakovati napade letal, ki lahko letijo od pola do pola.« Dodal je še, da je tam napredna civilizacija, ki svojo napredno tehnologijo uporablja skupaj z SS.

Norbert-Jürgen Ratthofer piše o razvojnih projektih Haunebu v svoji knjigi Zeitmaschinen (Časovni stroji):

»Haunebu I, II in III vesoljski giroskopi in VRIL-1 vesoljski leteči krožnik so izginili po maju leta 1945 ... V tem kontekstu je zelo zanimivo omeniti, da naj bi po devetnajstem testnem poletu Haunebu III, 21. aprila. 1945, poletel iz Nove Švabije - uradno nemškem teritoriju - proti vzhodni Antarktiki, na ekspedicijo na Mars, o čemer pa nič nadaljnjega ni znanega ... Leto pozneje, leta 1946, so zabeležili številna videnja svetlečih objektov neznanega in definitivno umetnega porekla v Skandinaviji, kar je povzročilo precejšnje razburjenje med zavezniki tako na vzhodu kot na zahodu. Še leto dni pozneje, leta 1947, in potem v petdesetih letih prejšnjega stoletja, se je nad severno Ameriko pojavljalo vse večje število neznanih svetlečih objektov, ki so jih nedvomno upravljala inteligentna bitja; večinoma so bili ti predmeti okrogle oblike, v obliki krožnika ali zvonca, včasih cigare - tako imenovani NLP.

Besedilo nadaljuje, da so se po pravilu ti objekti razlikovali od nemških projektov. Sam se s tem ne morem strinjati. Dober fotografski material potrjuje, da so še posebej različico Haunebua II od leta 1945 naprej zelo pogosto videli. Če ste zadnjih deset let pregledali vse, kar je na voljo o NLP-jih, tako kot sem to storil jaz, potem veste, da je šlo v večini primerov, ko je prišlo do osebnega stika z ljudmi s tako imenovanih NLP, za posebej lepe arijske tipe, plavih las in modrih oči, ki so govorili tekoče nemško ali pa jezik z nemškim naglasom (za poznavalce naj omenim primer Adamski iz leta 1952, primer Cedric Allingham iz leta 1954 in primer Howard Menger iz leta 1956).

Prav tako naj bi obstajale barvne fotografije iz sedemdesetih let, ki so jih posneli v zahodni Nemčiji: na njih so leteči krožniki, ki so pristali in ponovno vzleteli, označeni z viteškim križem in svastiko.

Pravkar omenjeni leteči stroji so dobro dokumentirani na fotografijah in filmih. Obstaja dokumentarec z naslovom "NLP - skrivnosti tretjega rajha". Američan Vladimir Terziski je med svojim triurnim govorom na konferenci o NLP-jih septembra 1991, v Phoenixu, v Arizoni, pokazal diapozitive nemških krožnikov, konstrukcijske načrte in nemške podzemne baze. Zanimiva je tudi knjiga poveljnika italijanskih zračnih sil Renata Vesca ter knjiga Rudolfa Lusarja Die deutschen Waffen und Geheimwaffen des Zweiten Weltkrieges und ihre Weiterentwicklung (Nemško orožje in tajno orožje druge svetovne vojne ter njegov razvoj), J.F. Lehmans Verlag, München, 1971.

Lahko zdaj uvidite, zakaj mediji NLP-je obravnavajo kot nesmisel, še posebej v Nemčiji? Po osvetlitvi nemškega ozadja postane jasno, da svet novic in medijev, ki jih nadzirajo Iluminati s pomočjo angloameriško-sionističnega lobija naredi vse, da bi nemškim državljanom preprečil raziskave tega področja.

Zastavlja se vprašanje od kje sta skrivni združenji Thule in Vril dobili znanje o konstrukciji teh letečih strojev? Pa tudi poznavanje genetske tehnologije, kjer so Nemci prav tako prednjačili pred drugimi državami.

Po Herbertu G. Dorseyu in drugih raziskovalcih, so posedovali poleg konstrukcijskih načrtov, ki jih je Vril-Gesellschaft prejela preko telepatskih stikov z izven zemeljskimi bitji, tudi nezemeljski krožnik, ki je strmoglavil v Črni gozd leta 1936; njegov nepoškodovani pogon naj bi bil Nemcem v veliko pomoč. A o tem praktično ni dokazov, nobena živa priča ni znana.

Obstajajo pa pričevanja v Ameriki, in to kar v precejšnjem številu. V istem času so Američani zabeležili številna strmoglavljenja. ki jih vsa niso mogli ohraniti v popolni tajnosti. Več o tem pozneje.

Zdaj pa nazaj v politično areno. Poleg dejstva, da je podjetje I.G. Farben podpiralo Hitlerja, je njen kartelski partner Standard Oil (Rockefeller) razpihoval ogenj proti nacistom. Ford Motor Company je na primer pomagal pri opremljanju ameriške vojske, medtem ko je v Nemčiji istočasno izdeloval nemška vojaška vozila za naciste. Ford in Opel (podružnica General Motors, ki jo nadzira J. P. Morgan) sta bila dva največja proizvajalca tankov v Hitlerjevi Nemčiji.

Kakršenkoli bi bil izid vojne, te multinacionalke družbe so si že vnaprej zagotovile svoj delež. Mnoga podjetja so med drugo svetovno vojno sledila istemu načelu.

Zakaj o tem ne piše ničesar v šolskih knjigah in enciklopedijah? Še posebej v Nemčiji, kjer je svoboda tiska na videz tako cenjena in poučujejo resnico?

Eden od razlogov je ta, da je Rockefellerjeva fundacija leta 1946 potrošila 139.000 ameriških dolarjev za predstavitev uradne verzije druge svetovne vojne; celotno zgodbo o tem, kako so ameriški bankirji zgradili nacistični režim je črtala, pa tudi okultno in mistično ozadje nacistov. Eden glavnih sponzorjev je bil prav Rockefellerjev Standard Oil Corp.

avtor:Jan van Helsing    prevod: http://www.misteriji.net/